… je ena strašansko navihana snežinka …
Pripoveduje: Maja Nemec.
Avtorska glasba in izvedba: Tomaž Domicelj.
Napisala: Kristina Menih.
Premierna izvedba v živo iz Vipave, december 2010.
Dober večer, otroci.
Visoko nad oblaki leži na širnem nebu prostrana vremenarna.
V njej živijo veliki in mali oblaki, jutranje sape, močni orkani, dežne kaplje, burja in toča, pa tudi led in snežinke in tudi magla.
Kot na zemlji imajo tudi v vremenarni otroke, ki pridno hodijo v šolo.
Seveda ne vsi skupaj, kje pa vsaka vremenska vrsta hodi v svoj razred.
Male dežne kaplje pri učiteljih deževanja vadijo padanje na zemljo in zalivanje suhe prsti.
Oblački se od svojih profesorjev oblakov učijo, kako postati stratosi, kumulusi, kumulolulimbusi in nežne očice.
Spomladanske sapice pa se urijo pri učiteljih nežnih vetrov.
V tej velikanski šoli vremena je tudi razred snežink.
Ker je bila ravno zima, so jim v šoli namenili prostrano učilnico, saj je malih snežink, ki komaj čakajo, da poletijo proti zemlji vedno ogromno.
Prav vse so bile marljive učenke, saj so še kako dobro vedele, da sicer ne bodo nikoli smele poleteti človeškim otrokom v naročje.
Med njimi je bila tudi snežinka Belinka.
ki je svoje ime dobila zaradi izredno bele barve, saj so bile vse snežinke snežno bele.
A Belinkina belina je bila čisto nekaj posebnega.
Svetila se je kot bel zimski led, razpet čez najgloblje jezero, je slišala praviti svojo mamo.
Toda belinka ni bila znana samo po izredni belini.
Tudi strašansko nevihana in marljiva je bila.
Ob učiteljevem spraševanju je prva dvignila puhasto ročico.
Včasih celo če ni znalo odgovora, kar tako za hec.
Je pa doma vedno vestno napisala vse domače naloge in tudi pred šolsko tablo se je zelo dobro odrezala in se je zgodilo, da so ji učitelji ravno zaradi njene prizadevnosti za prvi snežni polet določili sam Božični večer.
O božiču je bila belinka že veliko slišala od večjih snežink in tudi od drugih prebivalcev vremenarne, ki so z velikim navdušenjem pripovedovali, kaj vse se na zemlji dogaja ob koncu leta.
Tako ni čudno, da je bila belinka med čakanjem na puhastti oblak, ki jo bo skupaj z drugimi ponesel proti zemlji, hudo neočakana, saj si je ne izmerno želela čimprej na pot.
Ravno prav močan veter je oblak snežinkami prav počasi potiskal vse globlje proti tlom.
Ko je snežinka belinka pod seboj zagledala obrise najvišjih nebotičnikov v mestu, pa se je veterna gajivec malo pregrobo poigral z oblakom.
In Belinko je močan sunek odrinil z mehke podlage.
Ojoj, joj, joj, prejj.
Se je ob prvem hipu ustrašila snežinka, ki je okoli sebe nenadoma začutila le zrak.
Nobenega nežnega oblaka ni bilo pod njo.
In hočeš, nočeš, se je morala prepustiti lastni teži, ki jo je polagoma vlekla navzdol.
Poletavanje jo je k sreči začelo hitro radostit.
Zadostovalo je, da se je malce nagnila v levo in že je začela snežiti proti levi strani.
Ko se je zravnala, je padala naravnost navzdol.
Ko se je nagnila v desno, jo je neslo v desno.
Če pa se je stisnila vase, se je njeno padanje upočasnilo.
Belinka je bila tako zaverovana v prijetno igro, da ni veliko manjkalo in bi se zaletela v smreko.
Še sreča, da jo je pravočasno zagledala in se hitro umaknila na drugo stran.
Mlado snežinko je radovedno zgnala naprej.
Radoživo je snežila proti opečno torjavi hiši z mogočnim dimnikom na zasneženi strehi.
Skozi okno je zagledala nepopisno lepo sliko.
V kotu praznično urejene sobe se je hotila bogato okrašena božična smreka.
Pod njo pa je zagledala vse polno daril.
Kar dih ji je vzelo, tako čarobno se ji je zazdelo.
A kaj ko je morala snežiti naprej.
V mestu je bilo toliko hiš in vsaka je imela po več oken.
Veliko okenj je bilo osvetljenih in radovedna belinka je skušala pokukati prav skozi vsa.
Eno pa ni bilo razsvetljeno.
Tako mračno je bilo, da bi se skoraj udarila v nos.
saj stekla sploh ni opazila.
Potem pa je v mali sobi zagledala nenavaden prizor.
Na nočni omari je v svečniku gorela sveča.
V naslanjaču je sedela starka belih las in dremala, pokrita z debelo odejo.
V tej sobi ni bilo nobenega sledu o božičnem praznovanju.
Snežinka je žalostno odletela na Ob belih zavesah naslednjega okna je belinka videla deklico s čopkom, ki je opazovala poigravanje snežink na nebu.
Deklič se je snežinki tako prikupil, da bi ga najraje požgečkala.
A kaj ko je deklete stala z tesno zaprtim oknom in ni mogla do nje.
Iz nekaterih hiš sta vnoč odmevali glasba in obrano petje.
Končno se je snežinka znašla sredi mestnega jedra.
Očarana je preletela široko cesto, z mogočnim drevoredom in z belimi in rdečimi utripajočimi lučkami.
Tu in tam je opazila človeka, hitečega svojemu domu in dragim naproti.
Sicer pa je bilo mesto pogrezneno v tako nenavaden mir, da se je zdelo kot izumrlo.
Kljub temu je Belinka vedela, da je zelo živo.
V zvoniku je praznično potrkavalo, ko jo je veterno dvignil.
visoko v zrak in jo ponesel iz mesta v naravo.
Ob robu temnega gozda se je belinka zavedla samote in miru v naravi in tudi utrujena je postala.
Tukaj bi si lahko malo odpočila, je pomislila.
A jo je bilo strah? Zato je žila naprej.
Sredi snegom posute poljane, bleščeče se v luninem siju, je stal velikanski snežak.
S črnim cilindrom na glavi in zlatimi gumbi na prsih se ji je zdel naravnost imeniten.
Snežni mož ji je postal tako všeč, da se je mala snežinka belenka spustila proti njemu.
Naj ga je nekaj časa previdno obletavala, nato pa mu je nežno sedla v naročje in v Snežakovem varnem zavetju sproščeno zaspala.